Počasi naložen z vso potrebno opremo stopam v belo pokrajino. Še dobro da imam krplje, brez njih ne bi nikamor napredoval. Veter na izpostavljenih legah pošteno zagrize do kosti. Ni časa za ustavljanje, pred mano je še lep kos poti. Vedno več zvezd se prižiga na nebu, oblačnost se počasi umika. Lepo je zunaj si mislim kljub hladu, ki veje od vsepovsod. Žene me naprej. Poiščem si primerno lego kolikor toliko zaščiteno pred V vetrom, kjer bom prenočil. Ne mine dolgo da je šotor postavljen. Stojim ob šotoru in zrem v zvezde. Le veter se občasno ustavi in pogovori s šotorskim platnom. Hladno je, puhasto zavetje spalne vreče kliče medse…
