Obeta se res lepo zimsko jutro. Prejšnji dan je pokrajino pobelil sneg, napoved je obetavna. Do jutra se obeta razjasnitev. Ne preostane mi drugega kot da »pobašem kufre« in se prestavim na Jamnik kjer bom pričakal sončni vzhod. Hmm, žene me firbec po domače povedano. Toliko lepih fotografij sem videl z Jamnika. Če pa je katera, ki me je prepričala da je Jamnik res »nekaj posebnega« pa je to zagotovo fotografija Janeza Tolarja – World of fairy tales. Ko sem to videl sem bil pa dokončno pečen…
Prav pa si grem tudi sam ogledati to od fotografov oblegano točko. Dani se, počasi se pokrajina predstavi v novi jutranji pražnji beli obleki. Ne morem si kaj, ampak res me razganja ko vidim to predstavo ki se odvija pred mojimi očmi. Ovinek za ovinkom in vedno bolj je svetlo. Prečkam Savo. Že precej let je odkar sem bil zadnjič na Jamniku, bežno se spomnim kam moram iti, pomagajo mi table… Spomnim se le dobro da je iz Krope kar lep vzpon. Sem v Kropi. Dovolj je svetlo da si ogledujem hiše mimo katerih se peljem. V trenutku me misli odpeljejo v preteklost tega kraja in v tradicijo ki jo goji to mestece še danes. Začutim utrip tega mesta ki mu je fužinarstvo, železarstvo in kovaška obrt narekovala razvoj in jim zagotavljala vir preživetja. Vzpenjam se. Cesta je rahlo zasnežena. Ne mine dolgo ko zagledam cerkev Sv. Primoža in Felicijana.
Za njo je jasno kar je odličen obet za jutranje sonce ki bo s prvimi žarki seglo na travnat greben kjer se nahaja tudi sama cerkev. Postanem in naredim posnetk skozi zasnežen pajčolan vej bližnjih dreves.
Počasi mi postaja jasno zakaj je ta točka tako obiskana s strani fotografov. Pogled je res čudovit ! S toplo oranžno lučjo osvetljena cerkev na hladnem zimskem platnu. Kaj lepšega si lahko še želiš ? Prestavim se ne daleč stran. Spet fotografiram. Malce levo malce desno v iskanju dobrega motiva in ups, luč na cerkvi se ugasne. Hmm, tega pa nisem pričakoval tako zgodaj. Malce porobantim in ugotavljam da ne bi prav nič škodilo če bi bil tu še malce prej, a nič ne de. Še malo pa bo greben Jamnika pobožalo jutranje sonce. Prestavim se še malo naprej. Srečam še dva fotografa, malce poklepetamo in ugotovimo da smo že slišali eden za drugega preko portala namenjenega fotografiji. Sonce je vzšlo, sedaj je pa res treba izkoristitit vsak trenutek.
Pokrajina se spreminja iz minute v minuto. Cerkvica je osvetljena, v ozadju se delno vidi Storžič, dobro pa se vidi greben Kriške gore.
Na nebu je še vedno nekaj malega oblačnosti ki odlično doprinese k atraktivnosti samega pogleda. Cerkvica na hribčku pa je pika na i ! Naredim še nekaj posnetkov z ožjim kotom zajema.
Osredotočim se na samo cerkvico in ni dolgo ko je najlepši del jutra in z njim najbolj topla svetloba mimo.
Fantazija si mislim sam pri sebi ! Vesel da sem bil ob pravem času na pravem mestu se odpravim še k sami cerkvici. Iz S začne pihati na trenutke kar močno. Izkoristim te trenutke in zajamem cerkvico Sv. Primoža in Felicijana še v »snežnem metežu«.
Dan pa se je šele začel …
Še se vidimo !
