Na planini kraljuje močan Z veter. Sneg prenaša zdaj sem zdaj tja. Zadnji sončni žarki nizko nad obzorju priznavajo premoč vetru. Danes je on prva violina ! A kljub njegovi premoči zlati sončni žarki vzbujajo občutek topline. Nič zato če zebe telo, v mislih in občutjih je povsem druga atmosfera.
Kakšen pogled ! Med hišicami buči veter, sneg leti od vsepovsod. Z nizkimi žarki osvetljen se zdi kot da opazuješ besno reko v svoji divji a hkrati čudoviti podobi. Kakšne žive zlate planjave ustvarja ! Kakšni mojstrovini narave sem pravkar priča si mislim, pogled pa je iz trenutka v trenutek bolj veličasten. Uf kako malo je treba…
Tam v daljavi silhueta znamenja riše svojo podobo na ožarjenem nebu. Veter se ob pomoči sonca še naprej igra s pokrajino. To je treba doživeti…
Ko sonce zatone za silhueto hribovja veter začne slabeti. Življenje na planini se umiri, nebo zažari v toplih barvah. Vzdušje se spremeni. Kakšen mir nastopi !
V poznem siju atmosfere se rišejo stvaritve vetra. Hišice samevajo na planini, njihov edini obiskovalec danes je veter.
Pokrajina se odene v barvit večerni plašč, dan se poslavlja …
